Pozdravljeni v Sentjostu


Zvonovi v šentjoških cerkvah



Sentjost s Kogeljca
V tihem zavetju zelenih gozdov in lepih sadovnjakov leži vasica Šetnjošt. Ima to posebnost, da ima dve cerkvi eno poleg druge. Čemu dve cerkvi, se lahko sprašuje neznanec ali turist, ko prihaja v te kraje. Ali so bili včasih ljudje tako bogati ali tako bahati, da so zidali dve cerkvi v tedaj res majhni vasi. Nejbrž ne eno, ne drugo, ampak so za to bili drugi razlogi.

Starejša podružnica, kot pravi izročilo, sega nazaj kar v 12. Stoletje. Po njej nosi kraj ime Št. Jošt /Šentjošt/. Mlajša farna cerkev, sezidana leta 1664 pa je posvečena sv. Janezu Evangelistu. Kmalu bo stara 335 let, medtem ko je njena soseda preživela že okrog 7. stoletij. Njeno visoko starost odkriva kar stavba sama. Prvotno romansko cerkvico so predniki v 16. Stoletju gotizirali, v 18. stoletju pa barokizirali. O njeni visoki starosti zanesljivo pričata tudi mala zvonova, težka vsak okrog 50 kg. Najstarejsi zvon v Sloveniji

Eden z letnico 1354 in z latinskim napisom: "Veventius me fecit" /vlil me je Vincencij/. Drugi zvon v zvoniku stare cerkve pa je po izročilu iz okrog leta 1400. Ima lep napis tudi v latinskem jeziku: "Mater Maria, Mater gratije"/Mati Marija, Mati milosti/. Okrašen je z malim reliefom matere z otrokom, kar seveda predstavlja Marijo z malim Jezusom. Zanimivost cerkve je starra grobnica pod cerkvenim tlakom in lepi baročni leseni oltarji iz leta 1746. V njej je shranjen znameniti božji grob na "kolone", ki ga v velikem tednu lepo okrasimo in osvetlimo. Odtod se na veliko noč zjutraj razvije vstajenska procesija.

Mlajša, farna cerkev, sv. Janeza stoji pod cesto v slikovitem okolju dveh mogočnih lip, ki sta okras cerkvi in vasi. Pred stoletji (od 1. 1296 do 1. 1653) je spadal Šentjošt z vsemi podružnicami vred pod župnijo Polhov Gradec. Zaradi velike oddaljenosti se je začelo gibanje za ustanovitev lastne župnije. V ta namen je bila potrebna večja cerkev in novo župnišče za lastnega duhovnika. Oboje so požtvovalni farani zgradili nato pa zaprosili tedanjega ljubljanskega škofa Rabatta, naj se v Šentjoštu nastavi stalni kaplan- kurat. Ker so bili vsi pogoji za to izpolnjeni, je stolni kapitelj ljubljanski leta 1681 potrdil ustanovitev takoimenovanega subvikarijata. Cerkev je namreč bila že zgrajena. Sv. Janez Evangelist

Staro izročilo pripoveduje, predno so začeli graditi cerkev, da je polhovgrajski grof, kot zemljiški gospod, s konjem objahal prostor namenjen za graditev cerkve. Ko so potem kopali na mestu, kjer naj bi bil glavni oltar, so prišli do velike skale. To pa so z nenavadno lahkoto dvignili, izpod nje pa je švignila kača. In cerkev, so zato posvetili sv. Janezu Evangelistu, ker ima ta v roki kelih iz katerega gleda kača. Zidarji iz Furlanije so naredili poklon gotiki, ko so svode prepregli z gotskim rebrovjem. Zvonik je bil popolnoma dodelan 1697. leta. Značilna je njegova baročna streha. Cerkev je posvetil tedanji ljubljanski škof Ernest Amodeo. Nekako iz tega časa so baročni kipi na oltarjih, oltarji sami pa so stari okrog 160 let. Prvi glavni oltar je bil izdelan leta 1669, sedanji pa leta 1835. Cerkev hrani znamenito relikvijo sv. Frančiška Asiškega iz leta 1758, dar grofa Frančiška Lamberga in dokaj staro moštranco z letnico 1617.

Leta 1964 so z veliko in lepo slovestnostjo obhajali 300 letnico cerkve. Šetjošt je samostojna župnija od leta 1862. Z obhajanjem misijona smo preteklo jesen proslavili 125 letnico samostojne župnije.
Najstarejši zvon v Sloveniji je do nedavnega bil mrliški zvon ljubljanske stolnic vlit leta 1328. Kolikor mi je znano, je padel po zvoniku navzdol in se razbil. Tako je ostal najstarejši zvon v Sloveniji prav naš iz leta 1354.

Leta 1812 so za cerkev sv. Janeza kupili dva nova zvonova. Še dva zvonova so nato kupili leta 1843. Tedaj pa so od prejšnjih dveh enega prodali na podružnico v Smrečje, enega pa oharanili. Tako da so imeli tri lepe in dobre zvonove do prve svetovne vojne. Ta jim je vzela večja zvonova, ostal je le mali zvon iz leta 1812, težak 735 funtov, ostala dva, ki ju je vzela vojna pa sta tehtala 1249 in 2160 funtov. Po vojni so farani nabavili iz livarne na Jesenicah dva dokaj težja toda železna zvonova (1922), pač zaradi takratnega splošnega pomanjkanja, ter ju pridružili ostalemu malemu zvonu v zvoniku, staremu tedaj 110 let. To zvonenje se je ohranilo 65 let vse do preteklega leta.

Mali zvon tehta 407 kg, nova zvonova pa eden 687 kg, večji pa 1480 kg, veliki železni, ki bo ostal v zvoniku pa tehta okrog 2500 kg. Je zelo velik, ima pa tudi močan glas. Tako bodo sedanji zvonovi tudi zaradi časa, v katerem so nastali, imeli vsak svoj pomen. Tako je mali zvon iz časa po Napoleonovih osvajanjih tudi naših krajev, veliki zvon iz časa po I. svetovni vojni, ki je vzela dva bronasta zvonova, srednja dva (Mali in Veliki) nova pa sta izpred praga 3. tisočletja, kot znanilca prihodnosti, ki nam je neznana in je z nami vred v božjih rokah.

Priprave na dvig zvonov

Pa še malo o okraskih na zvonovih. Mali zvona na zvoniku farne cerkve je opremljen z napisom v latinščini: "OPUS VINCETI SAMASSA, LABACI, anno 1812" /delo Vincencija Samasse iz Ljubljane/. Na njem je upodobljen sv. Janez Evangelist, Jezus na križu in Marija Vnebovzeta. Manjši novi zvon ima pod vrhom venec iz smrekovih vejic in storžkov, na sredi podobi sv. Antona in sv. Roka, pod njima napis: sv. Anton in sv. Rok, prosita za nas! Večji novi zvon ima zgoraj venec iz lipovih listov in cvetja, pod njim pa napis: Daroval Johan Kavčič, naš rojak v Kanadi. Na sredi ima podobo Marije Pomočnice in napis: Marija Pomočnica, varuj nas! Veliki železni zvon pa nima okraskov razen manjšega srca s križem med črkami IHS (Isos=Jezus, Hristos=Kristus, Soter=odrešenik) in z letnico izdelave LCMXXII /1922/.
Bog daj, da bi dolgo zvonili vernim v vzpodbudo k bogoljubnemu življenju, blodečim k spoznanju prave sreče, umrlim v pomoč za zveličanje in njhov večni blagor.



Content, layout and HTML are
copyright © 1996 - 2003 by Jure Leskovec.
All Rights Reserved. Comments are welcome.